Prostovoljni odstop in dejavno kesanje v bolgarskem kazenskem pravu

Ključne besede: prostovoljni odstop; dejavno kesanje; priprava; poskus; udeležba pri kaznivem dejanju; povrnitev škode; oprostitev kazni.

1. Odstop od kaznivega dejanja in poznejše ravnanje sta različna instituta

Kazensko pravo spodbuja preprečevanje kazenskih posledic in obnovo prizadetih interesov, vendar ne daje vsakemu poznejšemu dobremu dejanju istega učinka. Odstop od dokončanja, preprečitev posledice, vrnitev odvzetega in izražanje obžalovanja so dejansko in pravno različna ravnanja.

Prostovoljni odstop je urejen v zvezi s pripravo, poskusom in nekaterimi oblikami udeležbe. Ravnanje, opisano kot dejavno kesanje, ima različne pojavne oblike: posebno podlago za oprostitev kazni, podlago za manj hudo opredelitev ali okoliščino pri odmeri kazni. Nobena splošna določba ne določa, da priznanje ali odškodnina izbriše vsako kaznivo dejanje. ^[1]

Ključna teza je, da učinek določajo tri vprašanja: katero stopnjo je kaznivo dejanje doseglo; kaj natančno je oseba storila; in katero posledico zakon pripisuje temu ravnanju. Psihološko obžalovanje ne nadomesti zahtevanega dejanja in koristen izid ne dokazuje avtomatično prostovoljnosti.

2. Odstop med pripravo

Priprava obsega ustvarjanje pogojev za nameravano kaznivo dejanje pred začetkom izvršitve. Kazniva je samo tam, kjer zakon to izrecno določa. Člen 17(3) Kazenskega zakonika določa oprostitev kazni, kadar oseba po lastni volji odstopi od storitve. Pred razpravo o odstopu je treba najprej ugotoviti kaznivo pripravo, ne zgolj naklepa ali dvoumnega vsakdanjega dejanja. ^[1]

Odstop mora biti resničen, ne odložitev do primernejšega trenutka. Prodaje enega sredstva in pridobitve drugega ali začasnega prenehanja, dokler tveganje odkritja ne popusti, ni mogoče izolirano šteti za dokončno odpoved. Pomembno je, ali je oseba odstopila od konkretnega nameravanega kaznivega dejanja.

Dejstvo, da priprava zaradi prostovoljnega odstopa ni kaznovana, ne izključi odgovornosti za drugo že dokončano kaznivo dejanje. Če pripravljalna dejavnost samostojno izpolni takšno kaznivo dejanje, velja načelo iz člena 19. Zakon spodbuja odstop od nameravanega napada; ne daje splošne amnestije za njegovo predhodno zgodovino. ^[1]

3. Nedokončani in dokončani poskus

Pri nedokončanem poskusu oseba ni opravila celotnega izvršitvenega ravnanja. Prostovoljni odstop je tedaj lahko dokončno prenehanje po lastni volji. Pri dokončanem poskusu je izvršitveno ravnanje opravljeno, posledica pa še ni nastala. Samo prenehanje dejavnosti tedaj ne zadostuje: posledice je treba preprečiti. To razlikovanje izhaja iz člena 18. ^[1]

Stanja poskusa ne določa zgolj izjava osebe „opravil sem vse“. Ugotoviti je treba strukturo kaznivega dejanja, dejansko opravljeno in razvoj vzročnega procesa. Pri presoji odstopa po lastni volji je pomembna tudi predstava osebe o možnosti dokončanja.

Preprečitev je mogoče doseči z vključitvijo tretjih oseb, če ravnanje osebe dejansko prispeva k ustavitvi posledic. Zakon ne zahteva, da sama opravi vsako tehnično reševalno dejanje. Toda izražena želja pomagati brez učinkovite preprečitve pri dokončanem poskusu ni enakovredna podlagi po členu 18(3).

Če je posledica preprečena neodvisno od osebe, s posredovanjem drugega ali po naključju, je treba koristni trud razlikovati od zakonske zahteve preprečitve. Neuspešen trud je lahko pomemben za kazen, ne sme pa biti avtomatično predstavljen kot uspešen prostovoljni odstop.

4. Ravnanje po lastni volji in zunanje ovire

Prostovoljnost ne pomeni nujno moralnega kesanja. Zakon kot merilo uporablja ravnanje po lastni volji, ne moralne preobrazbe. Strah pred prihodnjo kaznijo, sočutje, spreminjanje osebnih interesov ali spoznanje posledic imajo lahko različen pomen glede na okoliščine. Pomembno je, ali oseba odstopi od kaznivega dejanja, čeprav dojema dokončanje kot mogoče, ali se ustavi zaradi prepoznane ovire, ki ga onemogoča. ^[1]

Tega razlikovanja ne reši mehaničen psihološki preizkus. Pojav druge osebe je lahko v enem primeru nepremostljiva ovira, v drugem pa priložnost za samostojen premislek, medtem ko nadaljevanje ostaja mogoče. Ugotoviti je treba konkretna dejstva, zaznavo osebe in razlog prenehanja.

Začasno čakanje, beg po neuspehu in prenehanje ob izčrpanju sredstev niso enakovredni odstopu. Vendar tožilstvo ne more preprosto domnevati zunanje prisile, ker ne verjame zatrjevanemu kesanju. Prostovoljnost se presoja iz dokazov, ne iz splošne značajske ocene osebe.

5. Odstop napeljevalca ali pomočnika

Člen 22 določa samostojne pogoje za oprostitev kazni napeljevalca ali pomočnika: odstop po lastni volji in preprečitev dejanja ali njegovih kazenskih posledic. Sama izjava, da skupnega podviga ne odobrava več, ne zadostuje. Že zagotovljena sredstva, informacije ali pomoč lahko še naprej učinkujejo po formalnem odmiku. ^[1]

Zato je treba preučiti, ali je bila pomoč nevtralizirana in kako je oseba vplivala na preprečitev. Preprosto sporočilo „odstopam“ morda nima potrebnega učinka, pravočasno ravnanje, ki ustavi izvrševanje, pa je lahko odločilno. Odgovor je odvisen od dejanskega učinka, ne od oblike obvestila.

Teh posebnih pravil ni mogoče brez razlikovanja uporabiti za vsakega sostorilca. Pri neposrednem udeležencu mora analiza zajeti njegov prispevek, stopnjo skupnega izvrševanja in uporabljivost odstopa od poskusa. Odhod s kraja ne izbriše že izvršenega dela kaznivega dejanja.

6. Sodno vodilo: odstop ni isto kot neuspeh

Sodba št. 152 z dne 2. junija 2017 v kazenski zadevi št. 325/2017 Vrhovnega kasacijskega sodišča razlikuje dokončani poskus dajanja podkupnine od prostovoljnega odstopa. V tej zadevi je uradna oseba zavrnila ponujeno korist in ukrepala za razkritje ravnanja; obtoženec ni opravil aktivnih dejanj za preprečitev njegovih posledic. Sodišče ni uporabilo člena 18(3). ^[2]

Sklep zadeva konkretno obliko izvrševanja, ki je „dajanje“. Ni ga mogoče prenesti na vsako ponudbo ali obljubo podkupnine, ki sta ločeni zakonski obliki. Širši nauk je, da neuspeh, ki ga povzroči prejemnik ali oblast, ne postane prostovoljni odstop zgolj zato, ker oseba ne nadaljuje.

7. Dejavno kesanje nima enotnega pravnega učinka

„Dejavno kesanje“ je uporabno kot opis ravnanja, ki omejuje škodo, obnavlja prizadete interese ali pomaga pravosodju. Ni univerzalen samostojen institut z enakimi posledicami za vsako kaznivo dejanje. Pravna analiza mora določiti konkretno določbo in ravnanje, ki ga zahteva.

Kadar je ukradeno premoženje vrnjeno ali nadomeščeno, člen 197 določa znižano kazen v navedenih situacijah in znotraj konkretnega roka. Tatvina na splošno ni izbrisana. Pomembna časovna meja je zaključek sodnega dokazovanja na prvi stopnji, ne katero koli poljubno poznejše plačilo. Podobna posebna pravila obstajajo za nekatere oblike poneverbe. ^[1]

Teh objektivnih pogojev ni mogoče nadomestiti s psihološko presojo, ali oseba „iskreno“ obžaluje ravnanje. Kadar zakon pripisuje pomen povrnitvi, je treba preveriti njen obseg, čas in razmerje do konkretnega kaznivega dejanja. Osebno ravnanje se lahko ločeno oceni pri odmeri kazni.

Člen 292 ponazarja drugačen model: pod določenimi pogoji preklic lažnega pričanja, izvedenskega mnenja ali prevoda odstrani kaznivost. Časovne meje so pomembne, vključno z zahtevami glede pravnomočnosti ustrezne odločbe in začetka kazenskega pregona osebe. Vsako pozno priznanje neresničnosti ne sodi v to določbo. ^[1]

8. Pomoč po poškodbi in običajno olajševalno ravnanje

Posebne milejše oblike kaznivih dejanj, ki temeljijo na pomoči po povzročeni poškodbi, je treba razlikovati od prostovoljnega odstopa. „Odstop od poskusa“ malomarne povzročitve škode ne obstaja, ker poskus predpostavlja naklepno kaznivo dejanje. Pomoč lahko sledi škodljivemu ravnanju, vendar predhaja končni posledici, in je pomembna po posebni določbi, ne da bi izbrisala vzročno zvezo. ^[1]

Če posebne določbe ni, se lahko priznanje, sodelovanje, povračilo in ravnanje do oškodovanca upoštevajo po členu 54 ter ob dodatnih pogojih po členu 55. Ne izključujejo avtomatično odgovornosti in vsakega kaznivega dejanja ne spremenijo v manj hud primer. Tudi člen 78a ima svoje zakonske predpostavke. ^[1]

Izraženemu obžalovanju in dejanski odpravi škode ni mogoče brez obrazložitve dati iste dejanske teže. Nasprotno uveljavljanje pravice do obrambe in izpodbijanje obtožbe sama ne moreta veljati za oteževalno ravnanje. Odsotnost priznanja ne pomeni dodatne krivde.

9. Dokazni model in hipotetični primer

Analitični primer: po začetku naklepnega napada oseba nemudoma prijavi nevarnost in pomaga tako, da prepreči posledico. Ugotoviti je treba dejansko stopnjo, prostovoljno motivacijo in vzročno vlogo sprejetih ukrepov. Če je kaznivo dejanje po svoji zakonski opredelitvi že dokončano, se isto ravnanje presoja po pravilih o poznejši pomoči, ne kot odstop za nazaj.

Potrebni sta natančna kronologija in razlika med ravnanjem osebe in neodvisnim posredovanjem tretjega. Telefonski klici, sporočila, posnetki, zdravstveni zapisi in pričanje lahko pojasnijo, kdaj je odločitev nastala in kakšen učinek je imela. Moralni vtis in samostojno gledani končni izid nista zadostna.

Zakon o kazenskem postopku zahteva preučitev obremenilnih in razbremenilnih okoliščin. Resnično podprta trditev prostovoljnega odstopa zahteva konkreten sodni odgovor, ne splošne izjave, da je „ravnanje družbeno nevarno“. Razliko med začetnim kaznivim ravnanjem in poznejšo preprečitvijo obravnava prav zakonska spodbuda. ^[3]

10. Sklep

Prostovoljni odstop zadeva ustavitev ali preprečitev še nedokončanega kaznivega dejanja pod zakonskimi pogoji. Dejavno kesanje je krovni izraz za različne poznejše oblike ravnanja, katerih učinki so odvisni od konkretnega pravila. Zamenjevanje vodi bodisi v neutemeljeno oprostitev bodisi v neuporabo obvezne ugodnejše določbe.

Odločilno zaporedje je: stopnja, prostovoljna motivacija, dejansko ravnanje, doseženi preprečitveni ali povračilni učinek in konkretna zakonska podlaga. Kazensko pravo ne upošteva zgolj besed po kaznivem dejanju, temveč pravno pomembno ravnanje in njegove dokazane posledice.

Članek je splošna obravnava pravne teorije in prakse. Konkretna zadeva zahteva upoštevanje prava, ki je veljalo v relevantnem času, in člena 2 Kazenskega zakonika. Hipotetični primeri so namenjeni samo pravni analizi in ne opisujejo dejanskih primerov.