Priprava, poskus in dokončanje pri kaznivih dejanjih z zapleteno kaznivo dejavnostjo

Ključne besede: priprava; poskus; dokončano kaznivo dejanje; sestavljeno kaznivo dejanje; nadaljevano kaznivo dejanje; trajajoče kaznivo dejanje; izvršitveno ravnanje.

1. Trenutek dokončanja določajo znaki kaznivega dejanja

Pri zapleteni kaznivi dejavnosti je osrednje vprašanje, katero ravnanje zakon združi v eno kaznivo dejanje in kdaj so izpolnjeni vsi njegovi znaki. Število telesnih dejanj, trajanje načrta in obseg končno želene koristi nanj ne odgovorijo samostojno. Izhodišče mora biti konkretna zakonska konstrukcija. ^[1]

Priprava, poskus in dokončanje opisujejo različne stopnje, ne stopnje praktične odločenosti. Trden kriminalni načrt ne spremeni pripravljalnega ravnanja v poskus. Nasprotno neuspeh pri doseganju končnega praktičnega cilja ne pomeni, da kaznivo dejanje ostaja nedokončano, če so njegovi zakonski znaki že izpolnjeni.

Članek zagovarja, da je treba stopnjo določiti po pojasnitvi enotnosti kaznivega dejanja, ne pred njo. Sestavljena, alternativno formulirana, nadaljevana in trajajoča kazniva dejanja imajo različne strukture. Uporaba ene splošne formule za vsa ustvari napačne opredelitve.

2. Priprava in začetek izvršitvenega ravnanja

Člen 17 Kazenskega zakonika povezuje pripravo z ustvarjanjem pogojev za nameravano kaznivo dejanje pred začetkom izvršitve. Kazniva je samo v izrecno določenih primerih. Pridobivanje sredstev, izbiro tarče ali usklajevanje prihodnjega ravnanja je treba presoditi glede na konkretno kaznivo dejanje in dokazani naklep. ^[1]

Meja s poskusom se prestopi, ko se začne izvršitveno ravnanje. Bližina v času in prostoru je pomembna, ne more pa nadomestiti tega pravnega merila. Vsako dejanje neposredno pred kaznivim dejanjem še ni njegov del; prav tako vsak tehnično pripravljalen gib ne ostane zunaj poskusa, kadar je v vsebinskem smislu zakonski napad že začet.

V zapletenem zaporedju mora tožilstvo natančno določiti, katero dejanje pomeni začetek izvršitve. Splošna trditev, da je oseba „začela uresničevati načrt“, ne zadostuje, če ni povezana s konkretnim izvršitvenim glagolom in drugimi znaki kaznivega dejanja.

Nekaznivost priprave enega kaznivega dejanja ne izključi odgovornosti za drugo, že dokončano med pripravo. Na primer protipravna posest predmeta, ki jo zakon samostojno kaznuje, ne izgubi te narave zato, ker je predmet namenjen prihodnjemu napadu. Stek in morebitno absorpcijo je treba preučiti v vsakem primeru.

3. Nedokončani in dokončani poskus

Pri poskusu se je izvršitev začela, vendar celotno kaznivo dejanje ni izpolnjeno: bodisi izvršitveno ravnanje ni končano bodisi je končano brez nastanka nameravanih družbeno nevarnih posledic. Razlikovanje nedokončanega in dokončanega poskusa se nanaša na konkretni načrt in objektivno opravljeno, ne da bi želje osebe nadomestile zakonske znake. ^[1]

Poskus predpostavlja neposredni naklep glede kaznivega dejanja, katerega izvršitev se je začela. Malomarnosti manjka zavestna usmeritev k kazenski posledici, ki bi upravičila to stopnjo. Pri kaznivih dejanjih z dodatno hujšo posledico je treba zahtevani duševni odnos do nje preučiti ločeno; ne postane avtomatično predmet poskusa zgolj zato, ker je glavno ravnanje naklepno. ^[1]

Dokončani poskus ni dokončano kaznivo dejanje. Oseba je lahko opravila vse, kar je zahteval njen načrt, vendar odsotnost posledice, zahtevane za kaznivo dejanje, ohranja pomen člena 18. Nasprotno so bila lahko načrtovana nadaljnja dejanja, čeprav so prva že dokončala ločeno samostojno kaznivo dejanje.

4. Sestavljeno kaznivo dejanje in razporeditev dejanj

Pri sestavljenih kaznivih dejanjih zakon združuje elemente, ki bi v drugem okviru lahko dobili samostojno kazenskopravno presojo. Rop ponazarja funkcionalno povezavo med prisilo in odvzemom. Začetek nasilja, usmerjenega k odvzemu, ob dokazanem ustreznem naklepu lahko ravnanje umesti v stopnjo poskusa, še preden je premoženje odvzeto. ^[1]

Tega zaporedja ni mogoče obrniti z naknadnim vedenjem. Če je začetno nasilje nastalo iz drugega razloga in je odločitev o prilastitvi nastala pozneje, je treba ugotoviti dejansko izpolnitev sestavljenega kaznivega dejanja. Isti kraj in kratek presledek ne moreta nadomestiti funkcionalne in subjektivne povezave.

Pri udeležbi pri kaznivem dejanju razporeditev izvršitvenih dejanj med več oseb ne izključuje enotnosti, kadar so izpolnjeni pogoji sostorilstva. Stopnje in obsega odgovornosti posameznika pa ni mogoče določiti brez preučitve njegove udeležbe in naklepa. Sama navzočnost v skupnem zaporedju ne ustvarja sostorilstva. ^[1]

Kadar je ena sestavina dokončana, zapleteno kaznivo dejanje pa ostane pri poskusu, je treba preučiti pravila o prekrivajočih se kaznivih dejanjih. Iste poškodbe ni mogoče avtomatično kaznovati dvakrat, vendar samostojno povzročene dodatne škode ni dovoljeno absorbirati brez zakonske podlage.

5. Alternativne oblike izvršitve se ne razvijajo enako

Kadar določba vsebuje več alternativnih izvršitvenih ravnanj, ima vsaka oblika svoj trenutek dokončanja. Neuspeh ene oblike ne pomeni nujno, da druga ostaja nedokončana. Analize „dajanja“ zato ni mogoče mehanično prenesti na „ponujanje“ ali „obljubljanje“, kadar jih zakon ureja ločeno. ^[1]

V sodbi št. 152 z dne 2. junija 2017 v kazenski zadevi št. 325/2017 je Vrhovno kasacijsko sodišče preučilo konkretno obliko dajanja podkupnine: bankovec je bil položen v policijsko vozilo, vendar ga policisti niso sprejeli. Sodišče je ugotovilo dokončani poskus očitanega dajanja. To ne določa pravila, da je vsaka zavrnjena koruptivna ponudba le poskus; pomembna je natančna očitana oblika. ^[2]

Procesna konkretizacija je odločilna. Pravna presoja ne more prosto prehajati med oblikami, če to bistveno spremeni dejansko obtožbo in obtožencu odvzame možnost obrambe. Spremembo opredelitve istih dejstev je treba razlikovati od uvedbe nove dejanske navedbe. ^[3]

6. Kazniva dejanja s kazenskopravnim varstvom v zgodnejši točki

Zakonodajalec včasih samostojno kaznuje ravnanje, ki v praktičnem smislu pripravlja prihodnja kazniva dejanja. Oblikovanje ali vodenje kriminalne strukture se nato presoja po lastnem kaznivem dejanju, ne da bi bilo nujno zahtevano, da so se vsa načrtovana poznejša kazniva dejanja že zgodila. To ni kaznovanje „poskusa prihodnjega cilja“, temveč uporaba ločene zakonske prepovedi. ^[1]

Teoretična oznaka „predčasno dokončano kaznivo dejanje“ pojasnjuje to zakonodajno tehniko. Ne dovoljuje zanemarjanja znakov konkretnega pravila. Komunikacija med več osebami ne zadostuje zgolj zato, ker bi lahko nekoč predhodila kaznivemu dejanju; dokazati je treba konkretne zakonske značilnosti samostojnega kaznivega dejanja.

Če so načrtovani napadi pozneje izvedeni, se razmerja med kaznivimi dejanji rešijo po uporabljivih pravilih. Nobena trditev ne velja univerzalno: niti da predhodno kaznivo ravnanje vedno absorbira poznejše niti da vsaka povezava nujno ustvarja ločeno kaznovanje brez preučitve prekrivajočih se kaznivih dejanj.

7. Nadaljevano kaznivo dejanje in mešane stopnje

Pri nadaljevanem kaznivem dejanju morajo posamezna dejanja izpolnjevati člen 26. Nekatere epizode so lahko dokončane, druge pa ostanejo pri poskusu. Zakon to situacijo posebej ureja: pomembna je dejavnost kot celota in kaznovanje za poskus je določeno, kadar dokončana dejanja bistveno ne vplivajo na celotni kazenski značaj. ^[1]

Formula „ena dokončana epizoda naredi vse dokončano“ zato ne zadostuje. Relativni pomen dokončanega dela je treba oceniti glede na predmet, obseg, posledice in naravo dejavnosti. Prav tako nameravanih posledic nedokončanih epizod ni dovoljeno prikazovati kot dejansko nastalo premoženjsko škodo.

V hipotetičnem primeru enega majhnega dokončanega napada in več bistveno večjih nedokončanih epizod je prvo vprašanje, ali enotnost po členu 26 sploh obstaja. Šele nato se uporabi posebna presoja po odstavku 5. Brez dokazane enotnosti vsako kaznivo dejanje ohrani svojo stopnjo in se obravnava po pravilih steka.

8. Trajajoča kazniva dejanja in sistematično opravljana dejavnost

Dokončanje je treba razlikovati od prenehanja kaznivega dejanja. Kadar se vzdržuje protipravno stanje, kot je kazniva posest, so zakonski znaki lahko že izpolnjeni, ravnanje pa še traja. Poznejše prenehanje ga ne spremeni nazaj v poskus. Pomembna sta konkretno kaznivo dejanje in morebitna posebna oprostitev kazni. ^[1]

Pri kaznivih dejanjih, ki zahtevajo sistematično ravnanje ali dejavnost kot poklic, števila dejanj ni dovoljeno določiti z univerzalnim pravilom, prenesenim na vsa kazniva dejanja. Vsebina ustreznega znaka izhaja iz konkretne določbe in njene uporabljene razlage. Enkratno dejanje in namera, da bo nekoč ponovljeno, ne dokazujeta avtomatično celotnega zapletenega kaznivega dejanja.

Poskus v takšnih konstrukcijah zahteva posebno skrbno presojo: ali se je izvrševanje zakonsko opisanega kaznivega dejanja že začelo ali obstaja le ena predpostavka prihodnje kaznive dejavnosti? Niti splošno dopuščanje niti splošno izključevanje poskusa zgolj zaradi oznake „zapleteno kaznivo dejanje“ ni upravičeno.

9. Odstop, kaznovanje in dokazno zaporedje

Prostovoljni odstop se presoja po dejansko doseženi stopnji. Pri dokončanem poskusu samo prenehanje ravnanja ne zadostuje: oseba mora po lastni volji preprečiti ustrezne posledice. Po dokončanju se poznejša odprava škode praviloma presoja po uporabljenih posebnih določbah in pravilih o odmeri kazni, ne z vrnitvijo k členu 18(3). ^[1]

Člen 18(2) ne določa avtomatičnega razpolavljanja kazni. Pri poskusu se v predpisanem pravnem okviru upoštevajo obseg uresničitve naklepa in razlogi, zaradi katerih je kaznivo dejanje ostalo nedokončano. Nadaljnja omilitev zahteva svoje zakonske pogoje. ^[1]

Zanesljivo praktično zaporedje individualizira dejstva in naklep, ugotovi zakonsko strukturo enega ali več kaznivih dejanj, določi začetek izvrševanja in dokončanje ter nato razreši odstop, prekrivajoča se kazniva dejanja in kaznovanje. Nepopolnega dokaza posledice ni mogoče premagati s poljubnim razširjanjem pojma poskusa. ^[3]

Zapletena kazniva dejavnost zahteva natančnejšo, ne svobodnejšo opredelitev. Stopnja je pravni sklep, izpeljan iz dokazanih dejstev in konkretnega kaznivega dejanja. Ne izhaja iz splošnega vtisa, kako blizu je bila oseba praktičnemu uspehu.

Članek je splošna obravnava pravne teorije in prakse. Konkretna zadeva zahteva upoštevanje prava, ki je veljalo v relevantnem času, in člena 2 Kazenskega zakonika. Hipotetični primeri so namenjeni samo pravni analizi in ne opisujejo dejanskih primerov.