Individualizirana odmera kazni za več kaznivih dejanj

Ključne besede: več kaznivih dejanj; stek; skupna kazen; združevanje obsodb; člen 24 Kazenskega zakonika; vštevanje prestane kazni; individualizirana odmera kazni.

1. Več kaznivih dejanj zahteva več kot aritmetiko

Individualizirana odmera kazni za več kaznivih dejanj združuje dve nalogi: pravično kaznovanje vsakega posameznega kaznivega dejanja in zakonito določitev celotne kazenske posledice. Opustitev prve ustvari nepregledno skupno sankcijo; opustitev druge povzroči nezakonito kopičenje ali absorpcijo kazni.

Člen 23 Kazenskega zakonika najprej zahteva kazen za vsako kaznivo dejanje, nato izrek najstrožje, kadar so izpolnjene zahteve steka. Člen 25 ta pravila razširja na ločene sodbe. Člen 24 dopušča obrazloženo zvišanje znotraj zakonskih meja. To so zaporedne pravne operacije, ne prosta izbira med „skupno“ in „sešteto“ kaznijo. ^[1]

Analiza zagovarja, da sta odločilni popolna kronologija kaznivih dejanj in datumi pravnomočnosti sodb. Dolžine kazni se primerjajo šele po ugotovitvi pravno dopustnih skupin. Najugodnejša kombinacija pomeni najugodnejšo zakonito rešitev, ne poljubne združitve vseh obsodb.

2. Opredelitev mnoštva pred odmero kazni

Pred združevanjem je treba ugotoviti, ali obstaja več kaznivih dejanj ali eno z zapleteno dejavnostjo. Nadaljevano kaznivo dejanje po členu 26 se ne kaznuje z mehanično določitvijo ločene kazni za vsako vključeno epizodo in nato njihovim združevanjem. Pri realnem ali idealnem steku nasprotno posamezna kazniva dejanja ohranijo samostojnost. ^[1]

Vsaka poznejša obsodba ne pomeni povratništva glede na prejšnjo. Pomembno je, kdaj je bilo dejanje storjeno, ne le kdaj je bila sodba izdana. Pozneje odkrito kaznivo dejanje je bilo lahko storjeno pred prvo pravnomočno obsodbo in spada v stek. Kazensko evidenco je zato treba dopolniti z natančnimi pomembnimi datumi in vsebino sodnih odločb.

Ponavljanje in nevarno povratništvo imata lastne zakonske zahteve in ju ni mogoče izpeljati zgolj iz števila vpisov. Več obsodb se lahko nanaša na kazniva dejanja v steku, ne da bi to samo dokazovalo ustrezno kvalifikatorno značilnost. ^[1]

3. Posamezna kazen ostaja obvezna podlaga

Pri obravnavanju več obtožb mora sodišče individualizirati kaznovanje vsakega kaznivega dejanja po členu 54 in uporabljenih posebnih pravilih. Skupna družbena nevarnost dejavnosti ne upravičuje opustitve obrazložitve posameznih kazni. Ugotoviti je treba težo konkretnega kaznivega dejanja, motive, osebnost ter olajševalne in oteževalne okoliščine. ^[1]

Napačno je umetno zvišati kazen za manj hudo kaznivo dejanje zato, ker bo pozneje absorbirana. Posamezne kazni ohranijo pravni pomen, če je obsodba spremenjena ali odstranjena, pri ponovnem združevanju in pri presoji drugih posledic. „Praktični končni rezultat“ ne more upravičiti nezakonitega vmesnega koraka.

Spoštovati je treba tudi prepoved dvojnega upoštevanja okoliščin iz člena 56, ki so že vključene v opredelitev kaznivega dejanja. Mnoštvo je lahko pomembno za skupno kazen, vendar ne dovoljuje, da ista okoliščina brez razlikovanja oteži opredelitev, posamezno kazen in zvišanje skupne kazni. ^[1]

4. Oblikovanje skupin in izbira najugodnejše kombinacije

Za vsako predlagano skupino je treba preveriti, ali so bila vsa kazniva dejanja storjena, preden je sodba za katero koli postala pravnomočna. Časovna bližina ali sojenje v istem postopku ne zadostujeta. Pogoj je materialnopravni in časovni. ^[1]

Eno kaznivo dejanje je lahko v steku z dvema drugima, ki ju samih ni mogoče vključiti v isto skupino. Tedaj nastanejo različne dopustne kombinacije. Iste obsodbe ni mogoče hkrati uporabiti v dveh skupinah za absorpcijo dveh ločenih sklopov kazni.

Razlagalna odločba št. 3 z dne 16. novembra 2009 v razlagalni zadevi št. 3/2009 občnega zbora kazenskega oddelka zahteva celovit pregled obsodb in najugodnejše zakonito združevanje za storilca. Nova obsodba lahko zahteva ponovno presojo že oblikovanih skupin; brez nove pomembne podlage o istem vprašanju ni mogoče poljubno odločati znova. ^[2]

Praktični model je primerjalen. Določi se vsaka dopustna kombinacija, opredelijo se kazni, ki ostanejo zunaj skupin, in primerjajo dejanske pravne posledice. Primerjava samo najdaljše kazni v eni skupini je lahko zavajajoča, če se prezrejo druge kazni, izvrševanje in vštevanja.

5. Določitev ene najstrožje skupne kazni

Po oblikovanju dopustne skupine se določi najstrožja kazen. Kadar so kazni iste vrste, sta praviloma osrednja trajanje ali znesek, vendar je treba upoštevati zakonska pravila za različne vrste in dodatne kazni. Probacije in zapora ni mogoče prosto združiti v novo sankcijo, ki je zakon ne določa. ^[1]

Člen 23(2) ureja dodajanje javne graje in nekaterih odvzemov pravic. Kadar so odvzete iste pravice, je pomembna najdaljša doba. Za denarne kazni in zaplembo odstavek 3 ločeno dovoljuje popolno ali delno dodajanje pod določenimi pogoji. Izrek mora jasno zabeležiti vsako odločitev. ^[1]

Zaplembe kot kazni ni dovoljeno zamenjevati z odvzemom predmeta, sredstva ali premoženjske koristi po členu 53. Tudi civilna odškodnina in stroški niso kazni, ki jih najstrožja skupna kazen avtomatično absorbira. Vsaka posledica zahteva lastno pravno podlago. ^[1]

6. Zvišanje po členu 24: možnost, ne avtomatičen rezultat

Kadar so kazni iste vrste, člen 24 dovoljuje zvišanje najstrožje skupne kazni za največ polovico. Zakon določa še dve meji: zvišana kazen ne sme preseči vsote posameznih kazni ali najvišje kazni te vrste. Vse tri meje veljajo hkrati. ^[1]

Naslednji primer je hipotetičen. Pri zakonitih kaznih treh, dveh in enega leta zapora v enem dopustnem steku je najstrožja skupna kazen tri leta. Zvišanje za polovico doseže štiri leta in šest mesecev, ne šest let. To je le dopustna zgornja meja modela, ne obvezna kazen. Sodišče mora utemeljiti, ali je kakršno koli zvišanje potrebno, in če je, njegovo višino.

Obrazložitev se ne more končati z opažanjem, da obstaja več kot eno kaznivo dejanje: to je že predpostavka steka. Sodišče mora presoditi, ali absorpcija zadošča za namene iz člena 36 glede na konkretno kaznivo dejavnost in storilca. Število, intenzivnost in raznovrstnost so lahko pomembni, vendar jih je treba povezati s potrebo po strožjem skupnem odzivu.

Zvišanje ni sredstvo za nadomestitev nestrinjanja z že pravnomočnimi posameznimi kaznimi. Sodišče, ki združuje, prikrito ne pregleduje njihove pravičnosti. Za ugotovljeno skupino uporabi samostojen zakonski mehanizem.

7. Vštevanje prestane kazni in vprašanje izvršitve

Pri določanju skupne kazni po ločenih sodbah člen 25 ureja vštevanje kazni, prestane v celoti ali deloma. Pomembni so natančni podatki o izvrševanju: obdobja zapora, opravljena probacija in druga ustrezna vštevanja. Splošna izjava, da je oseba „že nekaj prestala“, ne zadostuje. ^[1]

Zakon določa posebno razmerje za vštevanje probacije v zapor: dva dneva probacije za en dan zapora. To ni splošna formula, ki bi dovoljevala prosto nadomeščanje kazni zunaj predpisanih primerov. Pripor in druge omejitve je treba všteti po njihovih ločenih uporabljivih pravilih, brez dvojnega vštevanja istega obdobja. ^[1]

Če je bila izvršitev kazni pogojno odložena, se o izvršitvi skupne kazni odloči ob njeni določitvi. Pogojna odložitev se ne prenese avtomatično na vsako novo skupino. Preučiti je treba vse pogoje, preizkusne dobe in morebitna pravila za aktiviranje odloženega zapora. ^[1]

8. Meja s poznejšim kaznivim dejanjem po členu 27

Člen 27 ureja drugačno razmerje: novo kaznivo dejanje, storjeno po pravnomočni obsodbi na zapor, vendar preden je kazen prestana. To ni običajen stek po členu 23. Zakon določa dodajanje neprestalega dela in posebne pogoje, ki zahtevajo njegovo dodajanje v celoti. ^[1]

Izraz „kumulacija vseh sodb“ je zato preveč nejasen. Lahko prikrije povsem različne pravne operacije. Nekatera kazniva dejanja tvorijo stek, druga so v razmerju poznejšega kaznivega dejanja, tretja pa povzročijo posledice glede pogojne obsodbe. Potrebna je ena skupna kronologija, vendar je treba uporabiti različne zakonske ureditve.

Tudi rehabilitacije, učinkov prenehanja in značilnosti posameznih obsodb ni mogoče razrešiti z avtomatičnim pregledom evidence. Kadar so pomembni, mora sodišče ugotoviti, ali so nastopili in kakšen pomen imajo za vprašanje. Tehnični obstoj vpisa ne izčrpa vedno pravnega statusa obsodbe.

9. Pristojno sodišče, postopek in sodni pregled

Člen 39 Zakona o kazenskem postopku določa pristojnost za skupno kazen po sodbah različnih sodišč sodišču, ki je izdalo sodbo, ki je postala pravnomočna zadnja. Ne izbere avtomatično sodišča, ki je izreklo najhujšo kazen. Postopek po členu 306(1), točka 1, omogoča odločitev o skupni kazni. ^[3]

Razlagalna odločba št. 3/2009 poudarja popolne podatke o kazenski zgodovini in obvezno pristojnost. Pregleda ni dovoljeno omejiti na izbor sodb, ki ustreza eni stranki. Pravnomočna odločitev o združevanju ima pravni pomen, ki ga ni mogoče prezreti brez nove pomembne podlage ali ustreznega izrednega postopka. ^[2]

Obrazložen predlog bi moral poleg seznama zadev vsebovati datume kaznivih dejanj, datume pravnomočnosti, kazni, podatke o izvršitvi in konkretno predlagano zakonito kombinacijo. Ugovor zvišanju ali vštevanju mora določiti natančno pravno ali računsko napako.

10. Sklep

Odmera kazni za več kaznivih dejanj je zaporedje pravnih presoj: pravilno razlikovanje kaznivih dejanj, posamezne kazni, dopustne skupine, ena najstrožja skupna kazen, obrazloženo zvišanje, dodajanje kazni in vštevanje prestane kazni. Napaka na kateri koli stopnji lahko povzroči nezakonit končni rezultat, čeprav je račun videti prepričljiv.

Popolna kronologija in jasno ločene zakonske podlage dajejo najzanesljivejše varstvo pred neutemeljeno otežitvijo in nezakonito absorpcijo sankcij. Skupna kazen mora biti individualizirana, preverljiva in določena znotraj zakonskih meja.

Članek je splošna obravnava pravne teorije in prakse. Konkretna zadeva zahteva upoštevanje prava, ki je veljalo v relevantnem času, in člena 2 Kazenskega zakonika. Hipotetični primeri so namenjeni samo pravni analizi in ne opisujejo dejanskih primerov.