Vzročna zveza pri kaznivih dejanjih, storjenih z opustitvijo

Ključne besede: opustitev; vzročna zveza; dolžnost ravnanja; preprečljivost; malomarnost; poklicna odgovornost; dokazovanje.

1. Opustitev kot podlaga individualne kazenske odgovornosti

Najtežje vprašanje pri kazenski opustitvi ni, zakaj oseba ni ravnala, temveč zakaj ji je mogoče nastalo škodo pripisati kot nekaj, kar je povzročila. Moralno obsodbo pasivnosti od kazenske odgovornosti za smrt, telesno poškodbo ali premoženjsko škodo ločuje meja. Te meje ni mogoče prestopiti zgolj z ugotovitvijo, da bi bilo pravočasno posredovanje zaželeno. Ugotoviti je treba konkretno dolžnost ravnanja, resnično možnost njene izpolnitve, vzročno zvezo in zahtevano obliko krivde.

Kazenski zakonik priznava opustitev kot obliko ravnanja, ne vsebuje pa splošne formule, ki bi vsako neizpolnjeno dolžnost spremenila v povzročitev vse poznejše škode. Uporaba členov 9(1) in 11 ter ustreznega kaznivega dejanja iz posebnega dela zahteva ločeno preučitev vsake predpostavke. Načelo individualne odgovornosti iz člena 35 je posebno pomembno: članstvo v zdravstvenem timu, podjetju ali upravnem organu ne nadomesti dokaza ravnanja posameznika. ^[1]

Osrednja teza te študije je, da je treba povzročitev z opustitvijo preučiti na treh ločenih ravneh: dejanski preprečljivosti konkretne posledice; vprašanju, ali je preprečitev te posledice sodila v pravno dolžnost osebe; ter krivdni neizpolnitvi te dolžnosti. Zlitje teh ravni ustvarja tveganje, da se organizacijska napaka spremeni v kazensko odgovornost brez krivde.

2. Pravno pomembna opustitev in povzročitev posledice

Kazniva dejanja, ki kaznujejo neizpolnitev konkretne dolžnosti, je treba razlikovati od posledičnih kaznivih dejanj, storjenih z opustitvijo. Pri prvih zakon morda ne zahteva nastanka dodatne škode. Pri drugih je posledica zakonski znak kaznivega dejanja in tožilstvo mora dokazati njeno zvezo s konkretno opustitvijo. Opustitev pomoči in povzročitev smrti s kršitvijo posebne dolžnosti skrbnosti nista zamenljivi pravni opredelitvi. ^[1]

Oseba je lahko kršila poklicno pravilo, ne da bi ta kršitev povzročila smrt oškodovanca. Mogoče je tudi nasprotno: opustitev ima vzročni pomen, vendar ni dokazov o zahtevani krivdi. Sklep, da je „prišlo do kršitve in nastopila je smrt“, je zato začetna dejanska ugotovitev, ne dokončan kazenskopravni silogizem.

Pri posledičnem kaznivem dejanju je treba opredeliti tudi samo posledico. Ni dovolj razpravljati, ali bi oškodovanec nazadnje umrl zaradi osnovne bolezni. Pomembno je, ali je bilo mogoče preprečiti konkretno smrt, ki je nastopila ob ugotovljenem času in po ugotovljenem mehanizmu. Predhodna ranljivost življenja in zdravja ne prikrajša za kazenskopravno varstvo.

3. Vir in obseg dolžnosti ravnanja

Kazenskopravna analiza se začne z vprašanjem, kdo je moral opraviti konkretno dejanje, na kateri pravni podlagi in v katerem obdobju. Vir je lahko zakonska določba, pravno urejena poklicna funkcija ali konkretna naloga v pravno priznanem razmerju. Pogodba ali opis delovnega mesta lahko dolžnost natančneje določi, ne more pa sama ustvariti novega kaznivega dejanja. Kadar kaznivo dejanje vključuje zahteve iz drugih pravil, je treba določiti uporabljivo pravilo, ne abstraktno napotovati na „dobro prakso“. ^[1]

Pojem „garanta“ je uporaben kot teoretični opis osebe, zadolžene za varovanje določenega pravno varovanega interesa ali nadzor vira nevarnosti. Vendar ni samostojna zakonska podlaga za obsodbo. Pojasniti je treba, zakaj je dolžnost nosila prav ta oseba, katera sredstva so bila na voljo in ali je nevarnost sodila v stvarni obseg zaupane funkcije.

Predhodna povzročitev nevarnosti je lahko pomembna tudi za poznejše dolžnosti. Ne pomeni neomejene odgovornosti za vsak poznejši neugodni razvoj. Ugotoviti je treba pravno podlago zahtevanega posredovanja, njegovo zvezo s konkretno ustvarjenim tveganjem in dejansko možnost obvladovanja tega tveganja. Nasprotni pristop bi predhodno vzročno zgodovino spremenil v domnevo krivde.

Pri menjavi izmen ali predaji dela je posebno pomembno razlikovati med dolžnostjo osebnega ravnanja, dolžnostjo obvestiti drugo osebo in dolžnostjo zagotoviti ravnanje druge pristojne osebe. Posredovanje informacij ne izpolni avtomatično že obstoječe dolžnosti takojšnjega posredovanja. Nasprotno ni mogoče prezreti pomanjkanja vodstvenih pooblastil, kadar tožilstvo organizacijsko napako pripisuje navadnemu zaposlenemu.

4. Dejanska zmožnost in časovno okno za posredovanje

Zahtevano dejanje je moralo biti praktično mogoče. Pomembni so razpoložljiva sredstva, odzivni čas, usposobljenost, dostop do ustreznega objekta in možnost pridobitve pomoči. Zahteva se ne omejuje na telesno zmožnost: oseba brez potrebnih pooblastil je lahko dolžna opozoriti na nevarnost, ni pa pooblaščena, da sama opravi določeno specializirano dejavnost.

Presojo je treba umestiti v čas, ko je bilo posredovanje potrebno. Poznejše vedenje o nastali škodi ne dokazuje, da je imela oseba enake informacije že prej. Objektivna preprečljivost se nanaša na stanje procesa; krivda na to, kaj je oseba vedela oziroma je bila tedaj dolžna in zmožna ugotoviti. Vprašanji sta povezani, nista pa enaki.

Če je bila posledica neizogibna že pred nastankom dolžnosti, je poznejša neizpolnitev ni mogla povzročiti. Lahko pomeni drugo kaznivo dejanje ali disciplinsko kršitev, vendar teža očitljivega ravnanja ne more obnoviti vzročne zveze z že neizogibno posledico.

5. Kontrafaktična presoja in njene meje

Pri storitvi je običajno vprašanje, kako je ravnanje spremenilo stvarnost. Pri opustitvi je treba rekonstruirati, kaj bi se zgodilo, če bi bilo zahtevano dejanje pravočasno opravljeno. Ta pogojna presoja ni poljubna hipoteza: temeljiti mora na ugotovljenih dejstvih in zanesljivem strokovnem znanju. Hipotetično dodano ravnanje ni idealno vedenje vsevednega strokovnjaka, temveč konkretno zakonito dejanje, ki je bilo zahtevano in mogoče.

V praksi je treba zaporedno postaviti tri vprašanja. Katero točno dejanje je bilo opuščeno? Kdaj je bila zadnja točka, ko bi lahko vplivalo na proces? Kakšen učinek bi imelo na konkretno posledico ob dokazanih dejanskih pogojih? Odgovor, kot je „posredovanje bi verjetno pomagalo“, pušča neopredeljena tako mehanizem kot stopnjo preprečljivosti.

Kazenski postopek ne dopušča obsodbe na podlagi domnev. Člen 303 Zakona o kazenskem postopku zahteva, da je obtožba nedvomno dokazana, člen 103 pa obdolžencu ne nalaga dokazovanja nedolžnosti. Statistično zmanjšanje tveganja zato samo po sebi ne more nadomestiti dokaza, da je konkretna opustitev povzročila posledico, ki je zakonski znak kaznivega dejanja. ^[2]

To ne zahteva matematične gotovosti, ki je v empirični znanosti nedosegljiva. Razlika je med obrazloženim sklepanjem iz dokazov kot celote in nerazrešeno vzročno negotovostjo. Teorija povečanega tveganja lahko usmerja preiskovanje, ne sme pa delovati kot samostojna domneva vzročne zveze. Prav tako izguba možnosti boljšega izida po Kazenskem zakoniku ni avtomatično enakovredna povzročitvi smrti.

6. Več opustitev in posredovanje tretjih oseb

Kadar več oseb zaporedno ravna ali opusti ravnanje, mora vzročna analiza ostati individualizirana. Poznejša poklicna napaka ne prekine nujno zveze med predhodno opustitvijo in škodo. Če je začetna kršitev sprožila proces, poznejša pa ga poslabšala, ima lahko vzročni pomen več potekov ravnanja.

Primer je sodba št. 63 z dne 30. julija 2020 v kazenski zadevi št. 175/2020 Vrhovnega kasacijskega sodišča, drugega kazenskega oddelka. Sodišče je preučilo zaporedne opustitve v porodniški in ginekološki oskrbi in ni sprejelo, da poznejše ravnanje drugega zdravnika ali premestitev v drugo zdravstveno ustanovo nujno prekine začetno vzročno zvezo. Hkrati je ločilo kršitve, povezane s posledico, od drugih zatrjevanih kršitev, ki niso utemeljevale odgovornosti za to posledico. ^[3]

Ta pristop ne ustvarja kolektivne krivde tima. Kadar več oseb iz malomarnosti povzroči škodo, je treba odgovornost vsake preučiti samostojno; udeležba po členu 20 Kazenskega zakonika predpostavlja naklepno kaznivo dejanje. Ni dovolj, da so vsi delali v isti organizaciji ali bi skupaj lahko prispevali k boljšemu izidu. ^[1]

Tudi ravnanje oškodovanca ni univerzalna podlaga za izključitev vzročne zveze. Ugotoviti je treba, ali je to ravnanje ustvarilo samostojen proces, ali je bilo predvidljiv del začetne nevarnosti in ali je dolžnost osebe vključevala zaščito prav pred takšno reakcijo. Civilnopravnega soprispevka ni mogoče mehanično prenesti v odstotno zmanjšanje kazenske odgovornosti.

7. Izvedenski dokazi in meje strokovnega znanja

Izvedenec preučuje tehnični, medicinski ali drug strokovni mehanizem. Sodišče odloča, ali so izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja. Vprašanj, kot sta „ali je obtoženec kriv?“ ali „ali je bilo storjeno kaznivo dejanje?“, ni mogoče prenesti na izvedenca. Mnenje je treba preučiti in oceniti skupaj z drugimi dokazi. ^[2]

Pravilno oblikovana izvedenska naloga bi morala obravnavati alternativne mehanizme nastanka škode, čas, ko je posledica postala neizogibna, učinek konkretnega opuščenega dejanja in podatke, ki ločujejo verjetnost od ugotovljenega vzročnega mehanizma. Kadar se izvedenci ne strinjajo, je treba pojasniti dejanske predpostavke nesoglasja, ne zgolj dati prednosti mnenju z več podpisi.

Manjkajoča dokumentacija lahko oteži dokazovanje, ne upravičuje pa obrnjenega dokaznega bremena. Nepopoln register, manjkajoče opazovanje ali neizdelan zapisnik je treba oceniti v povezavi z obtožbo. Te opustitve avtomatično ne dokazujejo ne konkretnega fiziološkega mehanizma ne naklepa.

8. Hipotetični primer in zaporedje pravne presoje

Naslednji primer je analitičen in ne opisuje dejanskega primera. Dežurni zaposleni mora ob določenem signalu aktivirati izklop v sili. Tega ne stori in nastane huda poškodba. Ugotovitev signala, opustitve in poškodbe za odgovornost ne zadostuje. Potrebni so dokazi, ali je sistem deloval, ali bi pravočasen izklop lahko preprečil konkretno poškodbo in ali je zaposleni lahko prepoznal signal.

Če je bila avtomatična zaščita že pred izmeno nepopravljivo poškodovana in ročni izklop ne bi mogel vplivati na izid, sama kršitev navodila ne dokazuje povzročitve s to opustitvijo. Če pa je ročni izklop deloval in bi pravočasna aktivacija prekinila nevarni proces, je treba še presoditi vedenje, zahtevano stopnjo skrbnosti in konkretno obliko krivde.

Kadar obstajajo dokazi, da zaposleni ni bil usposobljen, je treba njegove sposobnosti in dolžnosti ločiti od morebitne kršitve dolžnosti vodje. Organizacijska krivda vodje ne zajame individualne odgovornosti zaposlenega; zaposlenega tudi ni dovoljeno uporabiti kot nadomestilo za nepreiskane vodstvene napake.

9. Sklep

Povzročitev z opustitvijo ni kazenskopravna domneva, izpeljana iz neizpolnjene dolžnosti. Je samostojen znak, ki zahteva dokaz, da bi konkretno opredeljeno, zahtevano in mogoče dejanje preprečilo konkretno posledico. Pravna dolžnost določa obseg odgovornosti, krivda pa, ali je ugotovljena povzročitev kazniva.

V praksi se je treba izogniti dvema simetričnima napakama: obsodbi za vsako škodo, ki sledi poklicni opustitvi, in izključitvi vzročne zveze vsakič, ko so delovali tudi drugi dejavniki. Zakonit sklep temelji na individualizirani zvezi med dolžnostjo, časom posredovanja, dejanskim mehanizmom in krivdnim odnosom do posledice.

Članek je splošna obravnava pravne teorije in prakse. Konkretna zadeva zahteva upoštevanje prava, ki je veljalo v relevantnem času, in člena 2 Kazenskega zakonika. Hipotetični primeri so namenjeni samo pravni analizi in ne opisujejo dejanskih primerov.